Top

Hujšanje z glavo

Kljub raznim shujševalnim dietam, ki zagotavljajo hitre rezultate in trajne uspehe, se te navadno končajo z razočaranji in samoobtoževanjem. Kje tiči vzrok, da dobri sklepi ne prinesejo pričakovanih sprememb?

Nestrpnost se pri hujšanju ne obrestuje, hitre diete sicer nagovorijo optimizem in željo po hitrih spremembah, vendar lahko tehtnica kaj kmalu izpiše prejšnje stanje. Razočaranja nad rezultati hujšanja zopet obudijo tolažbo s hrano. Oseba često vstopi v začarani krog samoobtoževanja, ki ga kaznuje s ponovnim vnosom hrane. Posledica pa je vedno višja telesna teža, ki je škodljiva tako zdravju kakor samopodobi posameznika.

Nezadržna želja osebo premami, da prepogosto seže po hrani, ki je telo v resnici ne potrebuje. V hrani oseba niti ne uživa, saj ve, da jo za posladek čaka samoobtoževanje. Hrana ni več njena zaveznica. Ne predstavlja več vira energije ter telesu koristnih snovi, ki se vnašajo v zdravo telo. Hrana je pridobila drugo funkcijo. Misli se tako prekomerno ukvarjajo s hrano, v preteklost segajo z očitki, v prihodnost pa z odrekanji. Paradoks je v tem, da se oseba v mislih največ ukvarja s hrano, ki se ji pravzaprav odreka.

Hranite vaše telo ali tolažite ranjeno dušo?

Ste razmišljali o tem, kako to, da telo vzpostavi ravnovesje, ki je škodljivo zdravju? Telo namreč deluje na način, da stalno vzpostavlja uravnoteženost. Primanjkljaj hrane v telesu sproži impulz lakote (izločanje dopamina) in ko je ta potešena, nastopi občutek sitosti (izločanje serotonina), ki ustavlja vnos hrane in hkrati nudi občutek zadovoljstva. Kaj pa če to ravnovesje ni več regulirano na tak način?

Če ravnovesje postane nezdravo, se je med dejavnike moral vriniti nek razlog, da organizem tvori ravnovesje s prekomernim vnosom hrane. Ta vzrok je lahko psihološki in je povezan s čustvovanjem. Čustvena stiska pri posamezniku poveča potrebo po hormonu sreče – serotoninu, ta pa se izloča v stanju sitosti. Oseba tako v stiski hrepeni po zadovoljstvu in se prenajeda, da bi se izognila neprijetnim bolečim čustvom.

S prenajedanjem se povečuje stalnost izločanja hormona serotonina, kar povzroča adaptacijo serotoninskih receptorjev, ki morajo količino serotonina za občutek sitosti stalno povečevati. Zaradi povečane količine serotonina se povečuje tudi količina dopamina, saj je izločanje hormonov medsebojno povezano. Dopamin zopet obudi občutek lakote, človek postaja vse obilnejši pa tudi vse bolj lačen.

Vnašanje hrane tako deluje kakor tolažba, saj občutek sitosti nudi občutje zadovoljstva, ta pa zapolni občutek notranje praznine in prikrije boleča čustva.

Potreba osebe po tolažbi zaradi notranje stiske ali čustvene praznine izvira iz najzgodnejših let in se ponavlja skozi življenje. V psihoanalizi oseba lahko ozavesti čemu se ji skozi življenje nizajo razočaranja, ki jih tolaži z vnosom hrane. Skozi predelavo notranje praznine in bolečih čustev pa lahko razvije zaupanje vase in obogati svoje življenje. Kdor monotonost življenja napolni z novimi vsebinami in radostjo, bo s tem prekinil tudi potrebo po kompenzaciji s hrano.

Ljubezen gre skozi želodec

Hrana je simbol preživetja, saj oskrbuje vse celice našega telesa. S hranjenjem na materinih prsih se dojenček pomiri in z mlekom srka tudi materino ljubezen, varnost ter zaupanje, da bo poskrbela zanj. Otrok to zaupanje ponotranji in se kasneje zna potolažiti sam, saj je razvil zaupanje v sebe in svet.

Če je bilo ljubezni, po kateri je hrepenel otrok, premalo, se bo čutil izgubljen in bo kasneje v življenju iskal tolažbo zaradi neizpolnjenih hrepenenj in življenjskih razočaranj, kar bo lahko kompenziral s prekomerno hrano. Hrana lahko služi kot vrsta omame, ki pomirja, celo otopi čustva in preusmeri duševno bolečino, vendar na dolgi rok ta mehanizem ne rešuje bistva problema. Tolažba se lahko kmalu sprevrže v pretirano odvisnost in postane težava sama po sebi.

Zdrav duh v zdravem telesu

Kljub želji, da bi shujšali v čim krajšem času, je za trajno spremembo potreben čas, tudi odvečna teža in čustveni manki se niso nakopičili kar čez noč. Gre za transformacijo duha in telesa. Če se je v telesno uravnavanje hranjenja vrinila psihična tolažba, se je za vzpostavitev zdravega ravnovesja potrebno posvetiti tudi temu vidiku in težavo pričeti reševati v njenem jedru ter tako izboljšati življenje.

Vzpodbudni načrti

Kadar je poletje, je to čas, ko je telo bolj izpostavljeno pogledom. Vendar pa gre tu za podobo, ustvarjeno za druge. Kakšen pa je naš odnos do lastnega telesa skozi vse leto? Sprejemanje samega sebe, svojega telesa, takega kakršno je, vpliva na uspešnost in zadovoljstvo v življenju. To je najboljše izhodišče za spremembe.

Posvetite se sebi tukaj in zdaj. Uživajte v hrani, razmišljajte o zdravju, ki ga vnašate v telo. Vsakdanjik napolnite s prijetnimi aktivnostmi in gibanjem. Ne odrivajte svojih težav, temveč se spoprimite z njimi in stopite na pot boljšega življenja.

Ko sprejemate koristne sklepe, jih nikar ne prelagajte na jutri, jutri je dan, ki se izmika v nedogled. Začnite danes, vendar si nikar ne dajte priložnosti za slabo voljo. Naredite načrt, ki ga boste zlahka dosegli. Ta vam bo dal občutek zmage ter zadovoljstvo. Raje nizajte male zmage, kakor velike poraze.

Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka