Kdo bo življenjski partner?

Odločitev za partnerstvo spremljajo najrazličnejša vprašanja o medsebojnem ujemanju. Pri tem pa se ne zavedamo, da iščemo nekoga, ki bi nam odigral ponovitev odnosa, ki smo ga v ranem otroštvu doživljali s svojimi starši.

Kdo ostane na rešetu?

Na prvi mah zagotovo pomislimo na očitne razloge, zakaj smo koga izbrali za partnerja. Nas je pritegnil zunanji videz ali ga cenimo zaradi njegovih sposobnosti in želimo najboljše lastnosti predati potomcem? Si izberemo partnerja, ki je premožen, in računamo na lagodno življenje? Podlegamo družbenemu idealu? Si partnerja izberemo zato, da ne ostanemo sami? Ali si ga izberemo, ker nam je ob njem lepo in imamo skupna zanimanja? Si želimo z njim ustvariti družino? Kdo bo torej naš življenjski sopotnik? V vsej širini izbire pa namesto nas izbere ljubezen.

Je ljubezen res slepa?

Zaljubljenost, čudovita samoprevara, ki se ji prepustimo. Doživljanje, ki nam zamegli razum, da vidimo, kar želimo videti. Ljubezni ne moremo priklicati, lahko pride le sama iz globin nezavednega.

Kaj je skrivnost, ki vodi naše nezavedno pri izbiri objekta ljubezni?

Ljubezen nas oslepi, sama pa izbira zelo natančno, saj išče podobnosti z že poznanim. Kljub temu da se ne zavedamo, se medsebojno zelo dobro čutimo. Naše nezavedno med potencialnimi partnerji prepozna samo tistega, ki v nas sproža občutja, ki smo jih nekoč že doživljali. »Če izbiram, ne ljubim, in če ljubim, ne izbiram,« navaja Mladen Dolar.

Prva ljubezen

Pri tem nimam v mislih prve zaljubljenosti, pred njo je še tista prvinska, najzgodnejša. Mama je otrokova prva ljubezen, vendar pri tem ne gre samo za mamo, temveč za hrepenenje po simbiotični vezi z njo. Takšna vez vpliva na sam razvoj otroka ter na vse kasnejše intimne odnose, ki jih moški in ženska vzpostavljata. Globina ljubezni, ki jo je otrok prejel od mame, zaznamuje globino ljubezni, ki jo bo v zreli dobi lahko prejemal in dajal.

Freud je konflikt v psihoseksualnem razvoju dečka ponazoril z usodo kralja Ojdipa, ki si je želel, da zavzame očetovo mesto in se poroči z materjo. Ker mu je ta želja nesprejemljiva, jo potlači v nezavedno. Vendar se v zreli dobi, ko naj bi izbiral objekt ljubezni, ne zaveda, da je ta nezavedno že izbran – podoba matere.

Pri deklicah je razvoj kompleksnejši, vendar bi razlaga razvojnih posebnosti presegla okvir zapisa. Zelo poenostavljeno rečeno, deklice preusmerijo ljubezensko hrepenenje na očeta in mamo dojemajo kot tekmico, kasneje, ko te želje potlačijo, se začnejo identificirati z njo.

V razvoju so dečki hrepeneli po svoji mladi mami, deklice pa po očetovem občudovanju in varnosti. Teh želja več nimamo v zavesti, vendar pa jih naše nezavedno hrani. Oče in mama sta edini figuri v našem življenju, ki sta nezamenljivi, nenadomestljivi, v partnerjih lahko iščemo samo približke, s katerimi bi obnovili vezi, po katerih hrepenimo.

Korenine sedanjih odnosov segajo v preteklost

Otrok svoja prva občutja oblikuje v odnosu z mamo in očetom, tako si v psihi ustvari očala, skozi katera bo vse življenje vrednotil sebe, odnos do drugega in do sveta. Tudi vzorec odnosa med starši bo vplival na vse kasnejše odnose. Tako bo nekdo, ki je odraščal v čustveno topli družini, najverjetneje imel tak tudi partnerski odnos. Bolj ko se vzorca partnerjev iz njunih primarnih odnosov kompatibilno dopolnjujeta, intenzivnejša je zaljubljenost.

Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka

Objavljeno 15. 9. 2016 na Svet24.si