Top

Kateri so vzroki za obsesivno kompulzivno motnjo?

Psihoterapija Matijevic / OKM  / Kateri so vzroki za obsesivno kompulzivno motnjo?

Kateri so vzroki za obsesivno kompulzivno motnjo?

Osebam z obsesivno kompulzivno motnjo življenje grenijo obsesije – vsiljive misli čudnih vsebin, ki sprožajo prisilo neobičajnih kompulzij. So te vsiljivke brez vsakega smisla in čisto naključne? Kaj je vzrok za nenavadne simptome?

Obsesivno kompulzivna motnja

Značilnost obsesivno kompulzivne motnje (OKM ali OCD-Obsessive-compulsive disorder) so vsiljive mučne misli (obsesije) in prisila k ritualnim dejavnostim (kompulzije). Obsesije so vsiljive iracionalne misli, pogosto obscene ali agresivne vsebine, ki jih oseba ne želi, pa vendar jih ne more odgnati. Kljub temu, da misli niso v skladu z njenimi osebnimi načeli, jih občuti kakor lastne. Vsiljivke spremlja neznosna tesnoba, ki jo oseba lahko zmanjša z izvedbo kompulzije, točno določenim ritualom, ki naj bi razveljavil obsesije, ki so osebi vsebinsko nesprejemljive. Tudi kompulzije nimajo za osebo prav nobene koristi, niti ji ne nudijo nikakršnega užitka, od običajnih dejavnosti pa jo loči prisila, ki osebi ne dovoli izbire. V kolikor bi se oseba uprla in dejavnosti ne bi izvedla, bi jo preplavila mučna tesnoba.

Od kod izvira OKM?

V klinični praksi se največkrat izkaže, da izvor OKM seže v rano otroštvo. Vzrok za nastanek simptomov OKM lahko izhaja iz popolnoma normalnih razvojnih teženj otroka po osamosvajanju, vendar so te zaradi pretirane notranje kritike prekomerno obsojane. Ponotranjeni kritik se v obliki slabe vesti oblikuje kot dediščina avtoritarne vzgoje in še v odrasli dobi pretirano zastopa starševska načela. Gre predvsem za notranjo prepoved čutenja agresivnih ali spolnih impulzov, ki so bili za družino nesprejemljivi.

V obdobju drugega in tretjega leta življenja otrok razvija svoje spretnosti in pogumno raziskuje okolje. Vse bolj je ponosen na svoje zmožnosti ter trmasto želi uveljaviti svojo voljo. V tem obdobju je otrokova agresija pomembna, saj z njo izhaja iz tesne simbioze z materjo. Starši se na otrokov agresivni del različno odzovejo. V kolikor situacije z vzgojo ob otrokovem upiranju jemljejo osebno, izgubijo prirodni občutek, da so otrokove težnje po osamosvajanju pomembne. Če so otrokove težnje po uveljavljanju kritizirane in zatrte, ga postane sram samega sebe in je s tem okrnjen njegov osebnostni razvoj. Otrok tako prihaja v konflikt med lastnimi hotenji in prepovedmi okolice. Njegovi občutki in težnje niso sprejeti od tistih, od katerih pričakuje največ ljubezni in razumevanja. Začuti jezo na pretiran nadzor staršev, vendar je ne izrazi, saj se mu zdi nevarna, slaba in umazana ter jo drži strogo pod kontrolo. Svojih emocij se sramuje, zato jih kot prilagoditev na situacijo izolira, s tem pa izgublja notranjo orientacijo in posledično razvija dvom vase. Njegovo prilagajanje gre v smeri podrejanja

Kakor se otrok skozi razvoj podreja staršem, tako se njegov jaz v odraslosti podreja ponotranjenim starševskim likom. Nedopustne emocije oseba zato tudi v odrasli dobi z obrambnimi mehanizmi izolira, te pa se preko simptomov obsesij vračajo nazaj. Da bi vsiljive misli, ki osebi sprožajo sram, razveljavila, izvaja kompulzije, ki vsebinsko nasprotujejo vsiljivkam.

Mehanizem OKM

Freud je poudarjal, da neizražena čustva ne bodo umrla, so kakor živa pokopana in se bodo zagotovo vrnila v še grši obliki. Kljub temu, da simptomi OKM osebi predstavljajo vir trpljenja, pa so zgolj izraz nezavednega konflikta. Notranji konflikt med lastnimi težnjami ter zapovedmi okolice je vzrok, ki osebo razdvaja in je z zatrtimi čustvi odgovoren za nastanek OKM. Nezavedni konflikt nase veže psihično energijo, osebo izčrpava in ji omejuje življenje. Simptome poleg tesnobe spremljajo še sram, gnus, dvom vase in občutki krivde za nesprejemljive misli. Ti občutki so pravi zaviralci vsake spontanosti, odločnosti in uveljavljanja.

Mehanizem simptomov OKM si lahko predstavljamo s prispodobo, da bodo za neplačani račun verjetno stalno prihajali opomini. Tako so tudi simptomi le stalen opomin na nerazrešeni konflikt. Kako pa lahko oseba poravna račun sama s sabo?

Pomen simptomov

Kljub temu, da obsesije delujejo nesmiselno, pa se lahko skozi psihoanalizo (ali psihodinamske psihoterapije) raziskuje globlji pomen simptomov (obsesij in kompulzij). Simptomi so le izraz nezavednega konflikta in se jih da interpretirati podobno kakor sanje. Obsesije in kompulzije nosijo za vsako osebo z OKM svoj pomen in se lahko tolmačijo zgolj individualno.

Psihoanaliza nudi možnost za predelavo vzrokov, ki iz nezavednega hranijo simptome. Premalo se zavedamo, da poleg težav, ki so posledica neizpeljanih razvojnih nalog, v nas klije tudi sila sanacije. Ne morem dovolj poudariti, koliko psihičnega nadzora in napetosti se sprosti ob predelavi notranjih konfliktov. Oseba tekom procesa psihoanalize do simptomov vzpostavlja distanco kar zmanjša njihov pritisk, hkrati pa krepi zavedanje, da vsiljive misli še niso dejanja. Vzporedno s predelavo simptomov se korektivno rešuje naloge, ki so skozi razvoj ostale neizpeljane. Oseba z ozaveščanjem nezavednega krepi notranji kontakt s seboj in prevzema vajeti življenja v svoje roke.

Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka