Kaj povzroča obsesivno-kompulzivno motnjo?

Osebam z obsesivno-kompulzivno motnjo življenje grenijo obsesije – vsiljive misli čudnih vsebin, ki sprožajo prisilo neobičajnih kompulzij. So te vsiljivke brez vsakega smisla in čisto naključne? Kaj je vzrok za nenavadne simptome?

Značilnost obsesivno-kompulzivne motnje (OKM ali OCD-Obsessive-compulsive disorder) so vsiljive mučne misli (obsesije) in prisila k ritualnim dejavnostim (kompulzije). Obsesije so vsiljive iracionalne misli, ki jih oseba ne želi, pa vendar jih ne more odgnati. Kljub temu da misli niso v skladu z njenimi načeli, jih občuti kakor lastne. Vsiljivke spremlja neznosna tesnoba, ki jo oseba lahko zmanjša z izvedbo kompulzije, točno določenim ritualom, ki naj bi razveljavil obsesije, ki so osebi vsebinsko nesprejemljive. Tudi kompulzije nimajo za osebo prav nobene koristi, niti ji ne ponujajo nikakršnega užitka, od običajnih dejavnosti pa jo loči prisila, ki osebi ne dovoli izbire. Če bi se oseba uprla in dejavnosti ne bi izvedla, bi jo preplavila mučna tesnoba.

Od kod izvira OKM?

V klinični praksi se največkrat izkaže, da izvor OKM seže v rano otroštvo. Vzrok za nastanek simptomov OKM lahko izhaja iz popolnoma normalnih razvojnih teženj otroka po osamosvajanju, vendar so te zaradi pretirane notranje kritike prekomerno obsojane. Ponotranjeni kritik se v obliki slabe vesti oblikuje kot dediščina avtoritarne vzgoje in še v odrasli dobi pretirano zastopa starševska načela. Gre predvsem za notranjo prepoved čutenja agresivnih ali spolnih impulzov, ki so bili za družino nesprejemljivi.

V obdobju drugega in tretjega leta življenja otrok razvija svoje spretnosti in pogumno raziskuje okolje. Vse bolj je ponosen na svoje zmožnosti in trmasto želi uveljaviti svojo voljo. V tem obdobju je otrokova agresija pomembna, saj z njo rahlja tesno simbiozo z materjo. Starši se na otrokov agresivni del različno odzovejo. Če situacije z vzgojo ob otrokovem upiranju jemljejo osebno, izgubijo naravni občutek, da so otrokove težnje po osamosvajanju pomembne. Če so otrokove težnje po uveljavljanju večinoma kritizirane in zatrte, ga postane sram samega sebe in je s tem okrnjen njegov osebnostni razvoj. Otrok tako prihaja v konflikt med lastnimi hotenji in strahom pred kaznijo okolice. Njegovih občutkov in teženj ne sprejemajo tisti, od katerih pričakuje največ ljubezni in razumevanja. Jezen je zaradi pretiranega nadzora staršev, vendar jeze ne izrazi, saj se mu zdi nevarna, slaba in umazana, zato jo drži strogo pod nadzorom. Svojih čustev se sramuje, zato jih kot prilagoditev na situacijo izolira, s tem pa izgublja notranjo orientacijo in posledično razvija dvom o sebi. Prilagaja se tako, da se podreja, saj so edino zanesljivo vodilo notranje negotovosti zunanja pravila in red.

Kakor se otrok v razvoju podreja staršem, tako se njegov jaz v odraslosti podreja ponotranjenim starševskim likom. Nedopustna čustva oseba zato tudi v odrasli dobi z obrambnimi mehanizmi izolira, ta pa se prek simptomov obsesij spet vračajo. Da bi vsiljive misli, ki osebi sprožajo sram, razveljavila, izvaja kompulzije, ki vsebinsko nasprotujejo vsiljivkam.

Mehanizem OKM

Freud je poudarjal, da neizražena čustva ne bodo umrla, so kakor živa pokopana in se bodo zagotovo vrnila v še grši obliki. Kljub temu da simptomi OKM osebi pomenijo vir trpljenja, pa so zgolj izraz nezavednega konflikta. Notranji konflikt med lastnimi težnjami ter prepovedmi okolice je vzrok, ki osebo razdvaja in je z zatrtimi čustvi odgovoren za nastanek OKM. Nezavedni konflikt nase veže psihično energijo, osebo izčrpava in ji omejuje življenje. Simptome poleg tesnobe spremljajo še sram, gnus, dvom o sebi in občutki krivde za nesprejemljive misli. Ti občutki so pravi zaviralci vsake spontanosti, odločnosti in uveljavljanja.

Mehanizem simptomov OKM si lahko predstavljamo s prispodobo, da bodo za neplačani račun verjetno stalno prihajali opomini. Tako so tudi simptomi le stalen opomin na nerešeni konflikt. Kako pa lahko oseba poravna račun sama s sabo?

Pomen simptomov

Kljub temu da obsesije delujejo nesmiselno, pa se lahko v psihoanalizi raziskuje globlji pomen simptomov (obsesij in kompulzij). Simptomi so le izraz nezavednega konflikta in jih je mogoče interpretirati podobno kakor sanje. Obsesije in kompulzije nosijo za vsako osebo z OKM svoj pomen in se lahko razlagajo zgolj individualno.

Psihoanaliza ponuja možnost za predelavo vzrokov, ki iz nezavednega hranijo simptome. Premalo se zavedamo, da poleg težav, ki so posledica neizpeljanih razvojnih nalog, v nas klije tudi sila sanacije. Ne morem dovolj poudariti, koliko psihičnega nadzora in napetosti se sprosti ob predelavi notranjih konfliktov. Oseba v procesu do simptomov vzpostavlja distanco, kar zmanjša njihov pritisk, hkrati pa krepi zavedanje, da vsiljive misli še niso dejanja. Vzporedno s predelavo izvora simptomov se korektivno rešujejo naloge, ki so v razvoju ostale neizpeljane. Oseba z ozaveščanjem nezavednega krepi notranji stik s seboj in prevzema življenjske vajeti v svoje roke.

Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka