Anksioznost, česa nas je pravzaprav strah?

Tesnoba, telesna napetost, pretirana zaskrbljenost in stalen neopredeljen strah so znaki anksioznih motenj. Čemu se pojavljajo ti pretirani občutki? Kaj je lahko v pomoč?

Kljub temu da strah uvrščamo med neprijetna čustva, je pomemben dejavnik človekovega prilagajanja. V evoluciji je strah človeka pripravil na previdnost in prilagodil telo za odziv na nevarnost. V nasprotju s strahom pa anksioznost hromi posameznikovo aktivnost z notranjim doživljanjem, ki situacijo obarva mnogo nevarneje, kot je ta v resnici. Posameznik preceni težavnost situacije in hkrati podceni svoje zmožnosti. Neopredeljeni strah vzdržuje začarani krog, ki poglablja dvome o sebi in s tem zavira delovanje posameznika.

Ujetniki svojih strahov

Vsak sedanji strah izhaja iz nekega zgodnejšega strahu, jedro strahu pa sega prav v rani razvoj prvih let otroštva. Danes je ta zgodnji eksistencialni strah nepredstavljiv in zavesti pozabljen, vendar pa je ohranjen v nezavednem. V prvem letu je bil strah otroka za preživetje upravičen, saj je bilo otrokovo življenje povsem v rokah skrbnikov. V kolikor je zgodnji razvoj otroka potekal v strahu pred izgubo ljubezni in nege, potem otrok ni mogel razviti zaupanja, niti v svet in niti v sebe. Povrh tega, otrok kakor pivnik črpa mamina občutja in če je ona prestrašena, mu ne nudi občutka varnosti.

Tako smo odraščali z več ali manj strahu, ki ga hranimo potlačenega v nezavednem in ta nam oblikuje današnji pogled na svet. Je torej svet varen ali nevaren? Skozi katera očala gledamo na svet?

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha

Ljudski izrek nas pomirja, da v resnici nikoli ne bo tako hudo kakor v strahu pričakujemo. Lahko se vprašamo, kako to, da so predvidevanja lahko tako katastrofična. V strahu, ki ga čutimo v aktualni situaciji, se lahko prebudi strah iz zgodnejših let, ki se je nalagal v nezavednem. V življenju se je ta kepa strahu v nezavednem povečevala, tako da so se nanjo z leti vezale čustveno uglašene asociacije, ki so potrjevale naša zgodnejša prepričanja, da svet ni varen in da mu nismo kos. Zunanji ali notranji sprožilci danes aktivirajo poleg upravičenega še ves naloženi naboj zgodnejšega strahu. Strah je zato večji od nevarnosti situacije. Sodobna informacijska družba je prav preplavljena s potencialnimi nevarnostmi, na katere lahko vsakodnevno obesimo svoje strahove. Pri tem je treba pomisliti, da kljub temu, da lahko vsak hip pride do potresa, vendarle ne živimo pod mizo.

Strah pred strahom

Vse pogostejši je primer posameznika, ki pride po pomoč v prelomnem življenjskem obdobju, ko se srečuje z večjimi spremembami. Posameznik se ustavi pred zaključkom študija, ker od sebe zahteva nedosegljivo popolnost. Njegov strah, ki ga usmerja v zaključni izpit, vsebuje še neopredeljeno goro strahu pred prihodnostjo, ki se mu zdi neobvladljiva. Pogosto gre za neosveščeni strah pred prevzemom novih odgovornosti po zaključku študija; pred iskanjem službe in začetkom samostojnega življenja. Strah hromi posameznika, da odlaga realizacijo svojih načrtov, zaupanje vase mu s tem plahni, anksioznost pa narašča kakor snežna kepa. Pričakovanje neuspeha pogosto rodi neuspeh in iz strahu se razvije strah pred strahom, ki utesnjuje življenje v vedno tesnejše spone. Posameznik se začenja izogibati situacijam, ki zbujajo strah in tesnobo, saj so ti občutki mučni. Razočaranja nad seboj ga potisnejo v pasivnost, ki ga priveže na dom, kjer je varen pred življenjskimi izzivi in trpko primerjavo z uspešnejšimi vrstniki. Znajde se v začaranem krogu. Vse bolj se zapira pred socialnim okoljem ter nujno potrebnim razvedrilom, ki bi mu vlivalo novih moči. Depresija pogosto postane sopotnica anksioznosti, saj življenje omejuje vse več odrekanj.

V procesu psihoanalize posameznik lahko osvetli svoj strah, ki s tem izgublja svojo strašljivost. Z ozaveščanjem predeluje svoj primarni strah, ki ga je držal ujetega v odvisnem položaju. Z razvojem zaupanja vase pa ve, da se lahko zanese na sebe in se zato lažje osamosvoji. Aktualna občutja lahko loči od zgodnejših in se, namesto z gašenjem tesnobe, začne ukvarjati s strategijami za premagovanje ovir. Neobvladljiva kepa strahu postane samo skupek obvladljivih situacij, ki jih eno za drugo premaguje. V življenju začne nizati uspehe, ki krepijo samozaupanje in zvišajo samozavest. Opogumljen stopi na pot samostojnega življenja.

Logika je največji sovražnik strahu

Pred povsem novimi nalogami je normalna in koristna neka količina strahu, ki vas bo na razmere temeljiteje pripravila. Tesnobnost lahko umirite z globokim dihanjem, s športnimi aktivnostmi ali pa v pogovoru spoznate, da so namišljena obzidja v resnici le ovire, ki jih zmorete premagati. Ko se boste naloge lotili, vam bo jasno, da je bil poprejšnji strah odveč. Logika vam razgrne, da ste tudi v preteklosti uspešno reševali zastavljene naloge, čeprav ste se jih predhodno bali. Zato ni prav nobenega razloga, da jih ne bi rešili tudi sedaj.

Kako si lahko pomagamo?

Če vaše življenje prežema anksioznost, ni nobene potrebe, da se mučite, saj se s strokovno pomočjo lahko izvijete iz primeža. Kombinacija medikamentozne terapije in psihoterapije dosega uspešne izide, saj se je najlažje s strahovi soočiti v pogovoru. Psihoterapija nudi varno okolje in opogumi posameznika, da ozavesti svoj strah in se osvobaja lastnih spon. Strah postaja votel, okoli ga pa nič več ni.

Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka

Objavljeno 1. 2. 2017 na Svet24.si