Kaj vzdržuje simptome obsesivno-kompulzivne motnje?
Simptomi obsesivno-kompulzivne motnje (OKM) pri osebah zbujajo tesnobo z nenavadnimi vsebinami obsesij in kompulzij, ki se pojavijo vedno znova. Oseba se sicer zaveda, da so ji vsiljive misli tuje, vendar jih vseeno ne more ločiti od lastnih misli ter jih nadzorovati, kar spremlja občutek, da izgublja razum.
Osebam z OKM največ trpljenja povzročajo simptomi, pri katerih se jim vedno znova in znova vsiljujejo čudne misli, pogosto obscene ali agresivne vsebine – obsesije in nato lahko za vsebinsko razveljavitev vsiljivk prisilno opravljajo neki ritual – kompulzijo, ki zmanjša občutek tesnobe. Ob čudnih vsebinah OKM se človek vpraša, ali imajo obsesivne misli sploh kakšen pomen.
Narava je izredno precizna, saj se je razvijala skozi sito evolucije. V njej ima vsak pojav svoj vzrok, pomen in namen. Tudi za človeški organizem veljajo naravni zakoni in upravičeno se lahko vprašamo, kako si lahko razložimo obsesivno-kompulzivno motnjo, ki kaže tako malo smisla.
Bližnjice so lahko daljša pot
Simptomi OKM osebe prav izmučijo, saj jih silijo v stalno premlevanje, jim zbujajo občutek sramu zaradi lastnih misli in bojazen pred izgubo razuma ob tem, da misli ne morejo nadzorovati. Osebe, ki so izpostavljene takemu trpljenju, se pogosto osredotočajo na čimprejšnjo odpravo simptomov. Pri tem so prezrti vzroki, ki jih je za trajno rešitev pomembno predelati: kaj je porušilo notranje ravnovesje, da se kot posledica pojavljajo simptomi.
Simptomi, občutki o lastni neadekvatnosti, dvom v sebe in sram niso enostavni problemi, ki bi se lahko kar izbrisali. To ni izvor težave, kakor tudi vročina ali bolečina nista bolezni, temveč zgolj simptoma, kazalnika, da je v telesu neravnovesje, ki je vir težav. Če se rešitev poenostavi le na odpravo bolečine, se v prihodnosti lahko pojavijo hujše težave. Pomembno je torej, da simptome razumemo kakor klic po celovitejši spremembi.
Simptomi OKM niso napake in niso težava sama po sebi, temveč namig do človekove globlje resnice. V tem pomenu so pravzaprav prijatelji, ki v jeziku nezavednega pripovedujejo o notranjem konfliktu.
Kaj vzdržuje simptome OKM?
Simptomi OKM izhajajo iz nezavednih konfliktov, ki ostajajo nerešeni od najzgodnejšega razvoja. Osebo razdvajajo lastna protislovja, saj čuti pretirano krivdo za občutke, ki so povezani z jezo ali spolnimi vsebinami. Notranja vest kot zastopnik avtoritarne vzgoje narekuje stalen nadzor nad neželenimi čustvi. Nadzor nad čustvi osebo izčrpava in ubija njeno spontanost. Predstavljajte si lonec na pritisk – če ta ne bi imel ventila, skozi katerega ob previsokem tlaku izhaja para, bi ga razneslo. Zamislite si, da so simptomi OKM kakor ta ventil, če jih ne bi bilo, oseba ne bi zdržala notranje napetosti. S simptomi se izraža naboj jeze, ki si je oseba ne dovoli niti čutiti niti izraziti, nekje pa se napetost vendarle mora sprostiti. Saj ne smemo pozabiti, da nas agresivna čustva energetsko pripravljajo na boj, in če ta energija ni odvedena, napetost ostaja v človeku. Tako se s simptomi vzdržuje psihično ravnovesje, nedopustne vsebine pa izhajajo skozi ventil obsesivnih misli, ker si drugih odvodov oseba ne dopusti.
Oseba je kot prilagoditev na družinsko situacijo v razvoju ponotranjila starševske like, ki prek slabe vesti strogo obsojajo vsak izraz nedopustnih čustev. To je tudi razlog, da osebam z OKM enostavno »ne dvigne pokrovke«. Občutki krivde, ki jih pretirano zbuja ponotranjeni kritik, tesno držijo pokrovko, da osebe ne morejo izraziti svojih emocij. Tako se »kuha mula«, skozi ventil pa izhaja odvečna para.
Emocije so vodilo spontanega življenja
Oseba lahko v psihoanalizi spoznava, razume in opušča omejitve, ki si jih sama postavlja. Razpoznava Prepoznava čustva, ki jih ni smela izraziti v otroštvu. V procesu predeluje strah pred izražanjem jeze. Ta je večinoma vezan na tisto jezo, ki bi osebo preplavila in bi bila pretirana glede na situacijo. Preplavi pa jo lahko tista emocija, ki ob sprožilcih razplamti še staro neizraženo čustvo, katerega naboj se je nabiral vse življenje. Ko oseba v situaciji prepozna staro nakopičeno jezo in razume sprožilce, ki jo zanetijo, tudi aktualna jeza ni več ogrožajoča. Jeza postane vodljiva, kakor bi ji nadeli uzde. Oseba pride do spoznanja, da izražanje jeze lahko koristi, saj jeza podpira odločnost, ta pa ukine nefunkcionalni dvom. Odločnost je aktivnost, ki posameznika potisne iz brezkončnega vrtenja v zanki dvoma in neaktivnosti proti zastavljenim ciljem.
Ko oseba opusti pretiran nadzor nad čustvi, se osvobodi nenehnega premlevanja. S čustvovanjem razvije notranjo orientacijo, ki jo vodi skozi odločitve v življenju, da lahko uveljavlja lastna načela. Kakor pravi Joubert; »Razum nam lahko pove, česa se moramo izogibati, vendar pa nam lahko samo srce pove, kaj naj storimo.«
Psihoanalitična psihoterapija ponuja predelavo vzrokov, ki iz nezavednega vzdržujejo simptome. Vzporedno s procesom predelave poteka korektivna samouresničitev posameznika, ki ni zgolj beseda na papirju, temveč resnična preobrazba.
Članica nekajletne skupine je ob zaključku procesa izrazila hvaležnost simptomom OKM, ki so jo pripeljali na pot predelave notranjih konfliktov, s tem se je osvobodila lastnih omejitev in začela polno živeti svoje življenje.
Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka
