Psihoanalitični proces

Psihoanaliza je najstarejša in najprestižnejša oblika psihoterapije, in če ne bi delovala, bi vsekakor prva propadla. Psihoanalitični proces potrebuje svoj čas, saj ne odstira le principa, kako bolje živeti z drugimi, temveč kako bolje živeti s samim seboj. Osredotoča se na razumevanje vzrokov za različne psihične pojave in stiske. Vsak posameznik v sebi nosi ključ za rešitev, do katere prodira z ozaveščanjem nezavednega. Tako odkriva, kar je že ves čas vedel, vendar pa se tega ni zares zavedal.

Ko je otrok nebogljen in majhen ter svet ogromen, svoje težke občutke izriva iz zavesti v nezavedno, ti pa ves čas silijo nazaj v zavest. Kakor bi pospravljali sobo, tako da bi vse nepotrebno zmetali v omaro. Ko je omara polna, grozi nevarnost, da se odpre in vse zgrmi ven. Potrebnega je veliko psihičnega napora, da se neprijetne vsebine zadržuje v nezavednem. V procesu psihoanalize posameznik z ubesedenjem ozavešča neprijetne čustvene spomine in se osvobaja navidezne nevarnosti, ki pa je bila grozeča le otroški zavesti. S tem se sprosti psihična energija, ki se lahko usmeri na nova zanimanja in razvoj potencialov posameznika. Z ozaveščanjem nezavednega se povečuje samozavedanje na račun premočnih ponotranjenih likov. S predelavo nezavednih vzorcev ter notranjih konfliktov se umirjajo notranje napetosti in simptomi izgubljajo svojo moč.

Posameznika v psihoanalizo pripelje želja po samozavedanju ali različni psihološki simptomi, težave z odnosi, težave s spolnostjo, psihosomatske bolezni ali stiske v prelomnih življenjskih obdobjih. Vzporedno s predelavo težav pa začenja spreminjati svojo osebnost in zaživi svoje bistvo, osvobaja se nezavednih spon, ki jih je ustvaril v zgodnjem razvoju. Čustveni primanjkljaj iz ranega otroštva, ki je pustil psihične brazgotine, posameznik lahko zaceli v varnem odnosu s psihoanalitikom.